Divje jezero spada med bisere slovenske naravne dediščine. Zato je bilo že leta 1967 zavarovano kot naravni spomenik, od leta 1972 pa je urejeno za obisk javnosti kot prvi slovenski muzej v naravi.

V Divje jezero priteka voda iz potopljenega, strmo spuščajočega se podzemeljskega rova, ki sega do še vedno neraziskanih globin. Potapljači so do leta 1981 spoznavali jamski sifon v poševni dolžini 200 m in do globine 83 m, leta 1995 pa do globine 112 m. Običajno je jezerska gladina idilično spokojna, ob nekajdnevnem obilnem deževju pa bruhajo iz nje izredno velike količine vode.

Jezernica, najkrajša površinsko tekoča reka v Sloveniji, ki se po 55 metrih že zliva v Idrijco, se neverjetno spreminja. V sušnih obdobjih domala presahne, ob deževjih pa se kot prava reka ponaša z večjim pretokom vodne mase kot Idrijca. Že pred leti so domnevali, da zbira jezero podtalne vode s prostranih območij Črnovrške planote in kraškega sveta pod Javornikom. Danes je znano, da obsega skupno zaledje Divjega jezera in bližnjih izvirov pri Podroteji približno 125 kvadratnih kilomterov.

Jezero z okolišem se ponaša z izjemnim bogastvom favne in flore. V jezeru živijo potočne postrvi, v jamskem delu pa številne drobne podzemeljske živali in celo slovita človeška ribica - Proteus anguinus. Življenjski pogoji v neposredni okolici omogočajo rast mnogih, tudi alpskih rastlin, ki so se na hladnejših senčnih mestih lahko ohranile še po ledeni dobi. V skalnih razpokah ali na majhnih policah nad jezerom uspeva kranjski jeglič - Primula carniolica, slovenski endemit, ki nosi svoje ime že več kot 200 let, njegovi vijoličasti cvetovi pa se odpirajo v drugi polovici aprila.